Tematske poti

Pot po Sorici

Sorica je ena najbolj ljubkih slovenskih gorskih vasi, idilično letovišče z gorskimi tratami in macesnovimi gozdički; visoko dvignjena nad sklepom Selške doline ima svež gorski zrak in višinsko sonce, kjer je megla redkost; povzdigujejo jo lepa in udobna sprehajališča, mnogovrstne gorske ture in izvrstni smučarski tereni. Treba je že mnogo sveta prepotovati, da najdete tako lep pogled na vas, kjer se na valovitem, rahlo dvignjenem pobočju belijo med zelenjem vrtov prijazne hiše, pokrite z modrim skrilom, nanje pa zviška gledajo drzno oblikovani vrhovi (Rudolf Badjura).

S tematsko potjo vam želimo prikazati delček soriške zgodovine in soriških zgodb ter vas opozoriti na nekaj najatraktivnejših točk v vasi. Vaše pozornosti je vredna tudi čudovita pokrajina, ki je navdihovala že slikarja Ivana Groharja.

Hiša in kip Ivana Groharja

Pot po Sorici se začne pri informativni tabli, ki stoji med Groharjevo hišo in Gostiščem Macesen. V Groharjevi hiši se je leta 1867 rodil slikar Ivan Grohar. V hiši sta danes urejeni Groharjeva spominska zbirka in galerija. Ogledate si lahko tudi etnografsko zbirko predmetov, ki so jih nekdaj pri svojem delu uporabljali kmetje in obrtniki. Obrt se je v Sorici hitro razvijala, predvsem med kajžarji. Na živahno obrtniško življenje nakazujejo hišna imena in priimki (Bognar, Gošplar, Šoštar, Žnajdar, Pintar …).

Pot nato vodi skozi Spodnjo Sorico, po strmini čez »Lajšto«. Na dnu »Lajšte« v križišču zavijete desno, kjer se vam odpre pogled na cerkev sv. Nikolaja. Od tam se odpravite proti glavni cesti in se na vrhu ustavite pri 2,8 m visokem spomeniku Ivana Groharja.

Cerkev sv. Nikolaja

Glavno cesto prečkate pri kapeli in nadaljujete po kolovozni poti, ki vodi proti cerkvi sv. Nikolaja. Cerkev v Sorici se omenja že v urbarju iz leta 1501. V drugi polovici 17. stoletja je bila stavba temeljito predelana, današnji baročni videz je iz 18. stoletja. Najpomembnejše umetniško delo je stropna freska Zadnje večerje, delo Janeza Šubica iz Poljan. Tudi Ivan Grohar je več svojih del namenil domači cerkvi, predvsem po zaslugi župnika Antona Jamnika, ki je Groharja pri delu ves čas spodbujal. Okoli pokopališkega zidu stojijo štiri mogočne lipe, njihova starost je ocenjena na okoli 500 let. Na pokopališču v Sorici so posneli tudi prizor Metinega pogreba v filmu Cvetje v jeseni.

Dolina reke Sore

Od cerkve se vračate ob glavni cesti proti izhodišču poti. Namesto da zavijete nazaj k tabli, pot nadaljujte kar naravnost navkreber proti Zgornji Sorici. Pod šolo zavijete levo navzdol v dolino reke Sore, kjer so včasih stali številni mlini in žage. Po ustnem izročilu in po ostankih nekdanjih mlinov in žag sodeč, naj bi bilo v soriških vaseh pred elektrifikacijo kar 35 mlinov, od tega v sami Sorici 17. Leta 1911 je bila v Sorici ustanovljena Električna strojna zadruga, v naslednjem letu pa je v vasi začela obratovati elektrarna, tretja v Selški dolini.

Največkrat posneta slovenska vas

Prečkate most, takoj za mostom pa zavijete desno v hrib do Liparja in nato pot nadaljujete po grebenu.

Na desni strani se odpre razgled na Zgornjo Sorico, na levi pa se vidi h Kejžarju, kjer je bilo eno izmed prizorišč filma Lucija. Za Sorico lahko rečemo, da spada med največkrat posnete slovenskih vasi, saj so tu snemali filme Lucija, Cvetje v jeseni, Ljubezen nam je vsem v pogubo ter Pastirce.

Preden pridete do glavne ceste si lahko spočijete na klopi in uživate v razgledu. Pot nadaljujete desno po glavni cesti in ob prvem odcepu spet zavijete desno v vas in ponovno prečkate reko Soro. Pot vas bo nato vodila skozi Zgornjo Sorico in nazaj proti izhodišču. V Zgornji Sorici lahko pokukate tudi skozi vrata ateljeja in galerije Urša, kjer ustvarja domači slikar Miro Kačar.

oglej si zloženko